Spoznaj svoje notranje energije. Kdaj te podpirajo, kdaj omejujejo in kako jih uporabiti za svoje dobro?

Shakespeare je zapisal: “Iz take smo snovi kot sanje.” Danes tudi znanstveniki potrjujejo, kar so modreci vedeli že pred tisočletji – to, kar vidimo, je le delček naše resničnosti. In še vedno težko dojemamo, da je to, kar vidimo, le ena od naših stvarnosti. Da bi dosegli resnično dobro počutje, je potrebno živeti zavestno, sprejemati premišljene odločitve in upoštevati tudi nevidne vidike življenja, ki oblikujejo naš obstoj.

Ali se kdaj počutimo utrujeni? Kolikokrat se počutimo brezvoljni ali brez pravega smisla? Ali se želimo kdaj premakniti, pa imamo občutek, da je to zelo težko? Ali občutimo svojo notranjo energijo kot nekaj, kar nas podpira ali kot nekaj, kar nas omejuje? 

O energiji je težko govoriti. Ne zaznavamo je le z našimi petimi čuti. Zaznavamo jo z notranjimi občutki, ki nam niso povsem jasni, dokler jih ne izostrimo do te mere, da jih lahko ugledamo s svojim notranjim očesom. 

Moja življenjska pot se nenehno prepleta s srečanji z ljudmi, ki se tako ali drugače ukvarjajo s to nevidno silo. Navadno so to krajša srečanja, nekaj izmenjav radovednih pogledov, izkazi spoštovanja in življenje gre naprej. Ker sem odprta, marsikdaj prepoznam tudi popotnico v obliki napotka. Včasih se kasneje zgodi dogodek, ki v meni ozavesti pomenljivost prejetega sporočila. 

Na tej poti sem tu pa tam namensko obiskala tudi kakega bioenergetika. Vse lepo in prav, a zmanjkala mi je globlja izkušnja za svoj dvomljivi um. Kaj oni počno, česar jaz sploh ne občutim? Nekaj delajo na meni in sploh ne vem, kaj? Kaj vidijo, česar jaz ne vidim? Tako je pred dobrim desetletjem moja radovednost dovolj dozorela, da sem naletela na dvoletno šolo karmične diagnostike dveh izkušenih terapevtov in se prijavila v program. Želela sem spoznati, kaj stoji za njihovim delom. 

Ta šola je bila zame definitivno prelomnica, ki me je peljala na pot ozaveščanja, čutenja in prepoznavanja energij, ki se pretakajo skozi mene. Na začetku je vse skupaj izgledalo misteriozno, a bolj kot se mi je slika širila, bolj sem dojemala, kako večplastno je naše življenje. Kakšna nepredstavljiva inteligenca je v njem in kako vsa dogajanja sledijo določenim zakonitostim s prav matematično natančnostjo.  

Energija z zapisi spomina v sebi deluje po svoji formuli, čeprav tega morda ne vidimo. Lahko nas dvigne in zdravi, ali poruši in odvzame moč delovanja. Če se želimo zares premakniti naprej iz svoje točke in ne samo zato, da bi se počutili malo bolje ali bolj zdrave, je nujno, da se potopimo globje v proces spoznavanja sebe. Da sami, s svojo izkušnjo, prepoznamo zakonitosti življenja, iz katerih smo ustvarjeni. Na poti samospoznavanja so razna srečanja s terapevti prišla še kako prav, saj so me vedno premaknila malo naprej. A ključno vlogo igra vedno lastna želja po prepoznavanju in delovanju v to smer.

Za premik, si je potrebno zares želeti ozavestiti omejitve, ki tičijo globoko v nas. Omejitve, ki čakajo, da jih prepoznamo, da jih sprejmemo in obvladamo ter jih nato presežemo. Lahko sicer dobimo zunanji “poriv” in s tem boljše pogoje, lahko dobimo odlično orodje za poglobitev vase, a ključnega premika v resnici ne more nihče narediti namesto nas. Močna želja in nato volja – po moči svoje energije – že sami po sebi pritegneta na pot ljudi, situacije in orodja, ki jih potrebujemo za svoj razvoj.

Sicer se lahko le prepustimo energetski obravnavi, vendar za nas v resnici ne bo veliko drugače. To je tako, kakor če bi kupili energijsko tabletko. S tem še vedno ne bi rešili problem na nivoju vzroka, temveč bi omilili le posledico. Saj če se le usedemo, sprejmemo terapijo, vstanemo, plačamo, gremo domov, ne moremo dovolj ozavestiti vzroka našega problema. Zato se ta v neki obliki in nekem času ponovi. Lahko živimo lažje, a še vedno nezavedno ponavljamo svoj začarani krog.

Gotovo pa je, da se s praznimi “baterijami” težko premikamo. Če želimo biti dejavni v prepoznavanju sebe in svoji preobrazbi, gre z dobro energijsko podporo res lažje. Dvig osebne energije lahko dosežemo z energijskimi vajami (npr. meditacija in hatha yoga), s podporo močnejših energijskih točk z uravnoteženim virom energije in seveda z ozaveščanjem in odpravljanjem svojih blokad, da v sebi odpiramo boljši pretok energije.

Kako sploh upravljamo s svojo energijo? 

Če poskušam zelo poenostaviti svoje doživljanje tega nevidnega naboja, s katerim upravljam, je osnova ta, da energija sama nima predznaka. Plus ali minus, torej vsebino, ji dodam sama s svojo miselno in čustveno naravnavo. Pretaka se samo iz višjega naboja na nižji naboj in ne obratno. V glavnem pa se vrti okoli prepleta duhovne in fizične energije. 

Duhovna energija je tista, ki me povezuje z zakonitostmi duhovne energije stvarstva. Fizična energija pa je tista, ki me povezuje z zakonitostmi materije življenja na Zemlji. 

Ko se rodimo, imamo načeloma pretok duhovne energije zelo odprt. Pa vendar na Zemljo ne pridemo kot nepopisan list. Pridemo z nekakšnim nahrbtnikom zakodiranih spominov iz preteklih življenj. To so naša življenja, življenja prednikov, okolja, družbe, zemlje in celotnega stvarstva. Večinoma pridemo na Zemljo prav zaradi privlaka teh spominov. 

S tem imamo za svoje potovanje tudi odmerjeno količino energije materije, ki se razporejeno sprošča prek časa našega bivanja. Z njo so pogojeni: 

• naša fizična podoba, 
• karmični vzorci ali večplastni fizični, mentalni in čustveni spomini 
• ter količina energije, s katero delujemo v svetu.

Vse to nas “zlepi” skupaj, da se sploh lahko utelesimo na Zemlji.

Duhovna energija je tista, ki razpira povezavo z intuicijo, inteligenco in kreacijo. Življenjska energija pa je tista, ki se drži zakonitosti materije, logike in preživetja. Prva deluje v smer naprej v subtilno redčenje, druga pa v smer nazaj v gostitev meterije. 

Na Zemlji ne moremo obstajati samo z duhovno energijo in tudi obratno ne – še v najgostejši temi je seme svetlobe, saj smo iz njega nastali.

Dejstvo pa je, da bolj kot imamo zaprt pretok duhovne energije, bolj se naš sistem oklepa gostive materije. To slabo pretočnost krepi togost, ujetost v lastne obstoječe vzorce in s tem neprepoznavanje poti naprej v preobrazbo, temveč posledično ujetost v lastno dramo, v preteklost.

Če se ukvarjamo samo z lastno dramo, porabimo praktično vso svojo življenjsko energijo samo za preživetje (lahko v revščini ali tudi bogastvu). Ko s svojim preživetvenim angažiranjem pretiravamo in se vanj vživimo kot v svojo edino realnost, pride do utrujenosti. Če tega ne spregledamo, pričnemo zaradi preživetvenega nagona instinktivno še bolj pospeševati boj za preživetje. Lahko pospešujemo svoje napore ali odpore. Tako namesto da poskrbimo za svojo krepitev, še naprej in dodatno ali pospešeno trošimo svojo energijo ter se spravljamo v nezdrava stanja. 

Če pa se počutimo prešibki za vse, kar nas obdaja, se s svojim preživetvenim nagonom branimo tako, da se ustavimo in živimo, kot da bi vegetirali ali kar se da umaknjeno in sprijaznjeno. Zminimaliziramo svoja dejanja in s preostankom energije počasi dočakamo zaključek svojega cikla. Lahko zveni kruto, vendar je v resnici povedano zelo omiljeno. Zato se mnogo ljudi, ne glede na to ali se pospešeno trošijo ali vegetirajo, tik pred smrtjo zave, da so življenje le pre-živeli in ne zares živeli. Da se niso vanj dovolj poglobili, da se mu niso znali prepustiti in ga zares živeti.

Ko pa krepimo pretok duhovne energije skozi svoje telo ter v sebi dvigamo energijo z duhovno vsebino, svoje delovanje vse bolj povezujemo z univerzalno silo. To izgleda tako, kakor da smo priključeni na tok, ki je močnejši od nas. Pomeni, da prek njega pridobivamo še dodatno energijo, s katero se lahko krepimo, ustvarjamo in najpomembnejše – cvetimo v sebi. Skratka, imamo lahko več energije, kot jo potrebujemo za svoje preživetje in ustvarjamo presežke. To je energija, ki ne potrebuje izmenjave, je nad vsem in je – brezplačna.

Tako se lahko v nas razpira duhovna bit, notranja moč in kreativa. Življenje postaja vse lepše, vse bolj smo vključeni vanj in vse manj smo vključeni v lastno dramo. Postanemo zares prisotni tukaj in zdaj, živi, prijetni sebi in podporni drugim – v sebi razpiramo čudovito bitje, to kar v resnici že smo.

Ko zmorem vsaj za trenutek zares spustiti svojo zunajost (svoje telo in um) in se podati vase, postane moja notranja energija lepa in radostna, da jo je kar težko opisati. V takih trenutkih vem, da sem jaz v vsem in da je vse v meni. Začutim, kako je res vse eno in zaznam svojo pravo naravo. Iz enega od takih utrinkov je nastala pesem: Kje sem doma? 

P. s.: Eno od orodij, ki pomaga prepoznati ter spustiti svoje omejitve, ki imajo tendenco ohranjati ali poustvarjati lastne življenjske drame, za katere potrošimo večji del svoje energije, sem poimenovala: Hologram. 

Srce je naš most do notranjih informacij. Zato ga priporočam vsakomur, ki si želi in upa pogledati v svojo resnico – vsakomur, ki ima težavo in išče pot ven iz nje – da se lažje obrne vase, prepozna izvor težave in uporabi lastne vire moči za njeno transformacijo in lepše življenje.