Rojena sem v Kopru in odkar pomnim, sem bila globoko zakoreninjena v svojem notranjem svetu. Iz svojega udobnega gnezda sem tiho in mirno opazovala svet zunaj sebe. Bolj kot svet vrstnikov me je zanimal svet odraslih, ki se je pred mojimi očmi odvijal v medsebojnih odnosih.

Starša sta mi dopuščala prostor za lastno dojemanje življenja. V meni vedno znova odzvanja očetov nasvet, ki mi ga je od malega ponavljal: “Tjaša, ni toliko pomembno, kaj mislijo drugi. Najprej vprašaj sebe, kaj misliš ti.” Šola je šla hitro mimo, nikoli pa ni odšla mimo šola, ki se me vedno dotakne v srčiko mojega obstoja – življenje samo.

Rodila sem dve hčerki, samosvoji in neukrotljivi, kakršna sem tudi sama. Preko odnosov odkrivam sebe, svojo ljubezen, ustvarjalnost in tudi svoje omejitve. Vedno sem jih doživljala kot izziv. Odpirali so mi nova in globlja vprašanja. V njih sem iskala resnico. Še danes se spomnim nabojev ujetosti, ki so me preplavili čez celo telo in me hkrati napolnili z močjo, da sem si upala pogledati v resnico, čeprav sem vedela, da me bo zabolela. Spoznala sem, da ne zaboli ona. Ravno nasprotno, ko sem se potopila vanjo, me je vedno znova osvobodila. Dala mi je novo perspektivo in tudi novo moč. Bolel me je vedno le odnos do nje, ko je nisem hotela videti in sem si naprej domišljala stvari po svoje.

Izhajam iz poklica modnega oblikovanja, vendar me je življenje vedno znova vleklo k delu z ljudmi. Lepota, ki me je v ta poklic pritegnila, me je iz njega tudi odtegnila. Zunanja lepota mi ni bila več navdih, pritegnila me je notranja lepota človeka, občutij in življenja nasploh. Zato me je pot, ne da bi si načrtno želela, peljala v drugo smer – v tisto, ki sem se ji najbolj izogibala. V medsebojne odnose in delo z ljudmi. 

Iskala sem lepoto v odnosih in pristala pri ugotovitvi, da jo moram najti v sebi.  Sedaj poklicno razvijam sinergije sobivanja in medsebojne pomoči in izziv je videti brezmejen.

Danes ne sprejemam več samoumevno vsega, kar pride do mene. Sprejmem le tisto, kar lahko z lastno izkušnjo dojamem, da je dobro za mojo pot. Odzivam pa se na vse, saj se zavedam povezanosti vsega z vsem in svobode, ki mi jo omogoči prevzemanje odgovornosti. S tem si dajem možnost lastnega odločanja o sebi. 

Pot vase, na katero sem stopila že pred nekaj desetletji, pa je zame vse bolj brezmejna in navdihujoča. Vodi me prek ljubezni do vseh meni dragih, do miru, zdravja, notranje moči, kreativnosti in uspeha, ki ga merim z notranjim zadovoljstvom in dobrim, ki ga lahko podelim z drugimi. Na tej poti je nastala tudi moja pesniška zbirka Dotiki ljubezni. Ko se zbudi radost zaradi življenja samega, postane vse v njem točno kot v pesmi: Blagoslov.

Na svoji poti sem poleg fizičnih, čustvenih in mentalnih plasti življenja raziskovala tudi subtilne energijske tokove, ki se pretakajo skozme in vplivajo na moje doživljanje sebe, drugih ter življenja nasploh. Z nenehnim opazovanjem, so bili to večinoma moji intimni procesi. Poleg njih mi je razumevanje pospešila še dvoletna šola karmične diagnostike in šola, kjer sem se naučila izvajati metodo postavitev po Hellingerju ter intenzivnejše daljše meditacijske delavnice, kot je Vipassana. 

Zame je vsako pravo spoznanje vezano na lastno izkušnjo. V nekem trenutku so se mi vse moje izkušnje povezale v celoto. Ozavestila sem jih kot globljo transformacijo. Zato vem, da transformativna sprememba ni le eno dejanje, temveč je zaključek delčka poti vase.
Ne da bi si želela, me je življenje pričelo klicati, da podelim z drugimi orodja, ki so meni pomagala spremeniti nemir v mir in občutek ujetosti v svobodo izražanja sebe v skladu s svojimi potenciali. Naučila sem se prisluhniti in udejanjati klice življenja, čeprav mi vedno ne prinašajo udobja. Zato vem, da bom s tem korakom še poglobila svojo pot in moj uspeh bo, če bom s tem prispevala k skupni zavesti, da se kot posamezniki hitreje prebudimo, prevzamemo odgovornost zase in skupaj ustvarimo človeka vredno družbo. Kot v pesmi: Radodarna.

Tjaša Goljevšček