Zakaj se vedno znova znajdem v odnosih, ki v meni odprejo razočaranje, poraženost, praznino, ranjenost …? Zakaj me pritegnejo osebe, ki mi ne morejo ponuditi tega, kar si resnično želim? Kakor da v sebi nosim magnet, ki s svojim privlakom deluje samodejno, mimo mojih želja. Česa ne vidim, ne razumem ali ne prepoznam?

Zakaj me občutek zapelje?

Da bi prekinili ta ponavljajoči se vzorec, se je potrebno prebiti na začetek. Prepoznati njegovo seme in kako vpliva na naše naslednje izbire partnerjev. 

Ljudski izrek pravi: Vse poti vodijo v Rim. To lahko povzamemo tudi tako, da nas lastni vzvodi vodijo vedno na izhodiščno točko. To je videti tako, kakor da bi si želeli iti v Benetke, a ker ne znamo uporabiti svojega satelitskega navigacijskega sistema, spregledamo vse opozorilne znake in se nato prepustimo svojemu občutku. Naš občutek pa nas nato kot avtopilot zapelje prek lastnih podzavestnih koordinat na cilj, ki ga najbolj poznamo – v Rim. Morda se pripeljemo na drugi konec Rima tako, da se ob prihodu sploh ne zavemo, da smo spet v Rimu. A prej ali slej se pripeljemo v center in spoznamo, da smo spet v Rimu.

Imam že dovolj vedno iste poti?

Če imamo Rima že dovolj in si tokrat želimo obiskati Benetke, je potrebno najprej razločiti svojo željo od svojega avtopilota. Nato pa v navigaciji nastaviti nove koordinate in slediti novim navodilom. Če se zares odločimo in gremo prvič na novo pot, nas bo morda navigacija zapeljala tudi na stransko poljsko pot, lahko nam bo pokazala možnost prevoza tudi po makadamski cesti, lahko se bomo z njo pripeljali do zapore, kjer stoji tabla z oznako Obvoz. Ali pa nam bo pokazala možnost, ki nas pelje vse naokrog, pa vendar – če imamo jasen cilj in mu sledimo z vsem srcem, dobimo moč vztrajnosti in prej ali slej dosežemo cilj – pridemo v Benetke. Vsi obvozi in neprijetne poti se nam postavijo na pot, da z izkušnjo izostrimo pozornost za lastno izbiro v morju danih možnosti. Bolj kot smo pozorni na svojo pot, bolje izostrimo presojo in izbiro, ki nas pelje tja, kamor si želimo.

Kako vem, kje sem?

Nekoč mi je med pogovorom zanimiv gospod z nasmehom povedal: “Veš, Tjaša, če živimo sami in delamo na sebi, pridemo v obdobje, ko mislimo, da vozimo že raketo. Nato se zgodi, da se spet zaljubimo in glede na zakon privlačnosti ugotovimo, da vozimo le helikopter.” Ta gospod je bil po poklicu psihiater, v zadnjih letih pa se je posvečal bolj duhovnemu raziskovanju in astrologiji. Ker je odlično poznal psiho človeka, je naše zanke najraje zapeljal v humor.

Torej, glede na to, koga smo spet spustili k sebi, lahko ugotovimo, kje v resnici smo – in ne, kaj smo – ter katere ovire je na tej poti potrebno še prepoznati, da pridemo do tja, kamor si želimo. Vem, da je to dejstvo težko sprejeti, ker je lažje videti problem v naši oviri kakor v sebi. Pa vendarle, če želimo zamenjati pot, je potrebno najprej pogumno pogledati globlje vase. 

Je res vse v meni?

Zakon privlačnosti govori o tem, da v nas lahko zraste le to, kar je v nas že posajeno. Seme, ki v nas ždi kot vzorec, arhetip ali magnet, pritegne v nas hrano, da se lahko razvije in pokaže v vsem svojem sijaju – dobrem ali slabem. Zato je odgovor jasen: Kar se dogaja nam, je vedno le naše. Tako kakor v verzu, po katerem je Hemingway povzel naslov in bralce nagovoril z vprašanjem: “Komu zvoni?” Da, strinjam se, zvoni vedno le meni!

Zato, če se ob pogledu na partnerja krepi seme nemira, imamo le dve možnosti: Ostati v razmerju do razrešitve ali se umakniti in naslednjič ponavljati vajo. 

• V prvem primeru ostanemo v obstoječem odnosu, čeprav nas boli. Pomembno je le, da iskanje in raziskovanje napak partnerja obrnemo vase, v raziskovanje in odkrivanje svojega semena, ki nam povzroča bolečino. 
• V drugem primeru pa, v stanju nezadovoljstva zapustimo ali zamenjamo partnerja in prej ali slej ponavljamo isto vajo, saj seme razločanja in odbijanja ostaja v nas še nerazrešeno. 

Seveda, če ne zmoremo več toliko pritiska, imamo vedno možnost odločitve, da zapustimo partnerja. V  tem primeru seme zakopljemo malo nižje, ali pa le zamenjamo en privlak z drugim, da si malo odpočijemo. V vsakem primeru se je potrebno zavedati, da se bo seme v nas prej ali slej – v tem ali onem življenju – s svojim privlakom zbudilo in nas ponovno nagovorilo. 

Odgovornost izbire je vedno naša. Če želimo lažjo lekcijo, stopimo korak nazaj, če želimo duhovno preobrazbo, pa gremo naprej. Zberemo moč v sebi in vztrajajmo z istim partnerjem, da končno pridemo do osvoboditve lastne ujetosti v ta privlak. Ko se to zgodi, se proces transformacije v mir sam po sebi razodene. In končno lahko upravljamo s svojo svobodno voljo ter pričnemo izbirati po svojih željah, ne da bi staro seme s svojim privlakom izbiralo namesto nas.

Po mojih izkušnjah je čas za zamenjavo partnerja zrel šele, ko smo ob sedanjem partnerju mirni in ko v sebi začutimo brezpogojno ljubezen in sprejemanje partnerja točno takega, kot je. V takem stanju vemo, da smo semenu, ki nas je bolelo, vzeli naboj in smo prispeli v točko 0: lahko se zavestno odločamo in izberemo nov tip odnosa ali celo ugotovimo, da nam z obstoječim v resnici nič ne manjka. 

Kje se skriva moč za preboj?

Dejstvo, da smo bitja s potencialom svobodne volje, je že  samo po sebi rešitev. Da nam je zato dana odgovornost odločanja o sebi in da lahko v sebi najdemo vso moč, ki jo potrebujemo zase. To so naše danosti, le odkriti jih je potrebno.

Po dveh ločitvah sem v tretje prepoznala, da je vse res samo moje. Zato sem se odločila, da zavestno ostanem v bolečini in jo opazujem, dokler ne prepoznam lastnega semena, ki me vedno znova potegne vanjo. Tako sem se kar naenkrat znašla ujeta v prostor, postavljen nad menoj kakor steklena kupola. Lahko sem videla ven, vendar nisem videla izhodnih vrat. Moj partnerski odnos je postal kakor moj učitelj-mučitelj. Dolgo nisem razumela, a bila sem že dovolj ozaveščena, da sem v vztrajala. 

In kdor išče, ta najde. Korak za korakom sem prišla do svoje resnice – do svojega izvornega semena in transformacija se je dogajala skoraj nevidno. Drugo za drugo sem spuščala svoje ujetosti in prepoznala, da sem zanje potrošila neverjetno veliko energije. Z vsako spuščeno ujetostjo je zame ostajalo več energije  – ki se je obračala v mojo notranjo moč. Tako se je vame naselil mir. Čeprav nisem zamenjala ne partnerja ne okolja, skratka ničesar zunaj sebe, sem postajala vse lažja in vse bolj zadovoljna. To dejstvo je bilo zame najbolj fascinantno – da se je v mene ponovno naselila radost, ne da bi karkoli spremenila zunaj sebe.

Končno sem razločila svoje omejitve od zunanjih omejitev. Prepoznala sem, da tudi moje omejitve, ki jih še imam, niso del mojega bistva, temveč so le poligon za moje preobražanje. Ko sem prevzela odgovornost zanje, sem končno občutila sposobnost uporabe svobodne volje. Končno sem pričela sama upravljati s svojim odnosom, po svojih željah in ne po samodejnih vzgibih. In na koncu sem le prepoznala, na svoji koži, da svet zunanj mene ni tako ključen za mojo srečo. Da se s tem, ko razkrivam sebe, vzporedno spreminjajo tako vrednote kakor želje. Marsikateri vrednoti sem pripisovala večjo vrednost, kakor jo ima v resnici in ji zato posvečala veliko preveč pozornosti. Ko sem v resnici, deluje vse res zelo hitro – kar vnesem v svoje emocije, se pospešeno povrne.

Ko danes opazujem vso to bolečino, ki se dogaja na račun odnosov, si želim, da bi čim več ljudi imelo dovolj poguma, da se obrne vase. Da se še kdo potopi v svojo bolečino, poišče njeno seme ter ga preobrazi v seme ljubezni – pretoka in sprejemanja. To danost imamo zakodirano že v svojem izvornem zapisu, prav vsak od nas jo ima. Če stopimo na pot pogumno, nas bo življenje podprlo in ponudilo vsa orodja in moč, da pridemo do svoje izvorne ljubezni in radosti.  

Čeprav je pot lahko na začetku težka, je edina, ki nas pripelje tja, kamor si želimo iti. Kakor v pesmi Utrip srca. Na koncu ugotovimo, da ne moremo ničesar odvreči – lahko le predelamo, se osvobodimo ujetosti in začutimo ljubezen v sebi kakor v pesmi Brezpogojnost.

P. s. : Pogosto se zgodi, da voljo za spremembo v sebi imamo, ne vemo pa, kako bi se te poti lotili. Če je tako, vas toplo vabim na našo delavnico Hologram. Na njej lahko postavite vprašanje za situacijo, ki vam jemlje mir, in prepoznate izvorno kodo svojega semena. Potem postane pot precej lažja.