Razmisli, kako v sebi prepoznati svoje stare miselne vzorce, kako presekati začarani krog in doseči svoj notranji mir.

Oh, ta um! Kako težko ga je prepoznati in ustaviti. Da, pogosto deluje kot pokvarjen džuboks, ki ponavlja iste misli, znova in znova. Ko zaznamo, da se v naši glavi vrtijo ene in iste misli, ki preskakujejo iz ene situacije v drugo, takrat nam že sveti rdeča opozorilna lučka – podobno kot pri avtu, ko zmanjka olja. Če ne ukrepamo pravočasno, lahko to pripelje do resnih težav. To prepoznanje je ključno, da prekinemo ta začarani krog in naredimo prvi korak k notranjemu miru. 

Ko se počutimo preveč obremenjeni pod pritiskom vseh zahtev službe, partnerjev, družine, okolja, v katerem živimo, hrepenimo po miru. 

Ko naše misli begajo sem ter tja in neprestano ponavljajo plošče z istim napevom – nimam časa za vse, vsi preveč zahtevajo od mene, preveč dela imam, moram izločiti tisto ali tistega, ki mi jemlje energijo, moram zamenjati službo, moram zamenjati okolje, v katerem živim, morda tudi moža ali ženo, otrok ne morem menjati, a če bi se obnašali drugače, bi bilo meni veliko lažje – je res že skrajni čas, da pogledamo vase. 

Skratka, ko občutimo stisko, se navadno vključi naš obrambni mehanizem. Zagledamo svoje “omejevalce” in pričnemo iskati rešitve, kako bi sebi v prid spremenili svet okoli nas. Življenje pa nam vedno znova pove, da kadarkoli želimo spremeniti ali zamenjati svet zunaj sebe, vedno znova zgrešimo svoj cilj.  Ko se namreč zunanja sprememba ustali, ponovo zaslišimo svoje stare misli. Z njo žal ne zamenjamo stare plošče, temveč k njej dodamo le še eno novo. Novo izkušnjo, ki nas opozarja na stari problem, ki ga nosimo v sebi. 

Sama sem to dokončno dognala prek svojih ločitev. Ko sem se prvič ločila, sem se počutila, kakor da se mi je odvalil kamen od srca. Ko sem se drugič ločila, mi ni bilo več jasno niti tisto, za kar sem bila prej prepričana, da mi je. Ko sem se v tretje prepustila toku “ljubezni”, sem končno zares dojela, da je vse v meni, saj se vzorec ni bistveno spremenil. Končno sem se obrnila vase in si začela zastavljati prava vprašanja. Kje tiči moja resnica in česa ne vidim? Res sem zelo trmasta in nejeverna, a na srečo so zakonitosti življenja močnejše od mene.

Potopila sem se v svojo matrico in prepoznala sem svoje stare plošče, ki so se v meni nenehno ponavljale ter me vodile do vedno istega rezultata. Sprejela sem odgovornost zanje, saj sem si le tako dala priložnost in moč, ki sem jo potrebovala za spremembo, ki sem si jo želela. Končno sem dojela, da sem v bistvu sama v sebi ustvarjala pritisk s tem, ko sem si ob vsaki  prizadetosti zavrtela iste plošče z naslovi:

• kako so stvari narobe in kakšne bi morale biti, da bi bilo prav, 
• kako se lahko sploh to dogaja v odnosih, jaz tega ne bi naredila nikomur, 
• kako drugi ne razumejo kakšno škodo posledično delajo s svojimi dejanji sebi in drugim. 

Da, bolj ko sem se vživljala vanje, bolj sem utrjevala svoj problem, ki govori o nesprejemanju ljudi ali stvari takih, kot so. O pričakovanjih, da bi lahko bili boljši – seveda glede na moja merila. O tem, kako svoj obstoj pogojujem z zunanjimi okoliščinami. Edini naslov, ki ga nisem zares slišala je ta, ki govori o tem, kako pozabljam na povezavo s seboj, svojo resničnostjo in svojim obstojem.  

Ali lahko hkrati ne sprejemam in sem v miru? Ali  lahko z odklonilnim odnosom do resnice ohranim mir v sebi? Ali lahko ne sprejemam resnice in hkrati ljubim? Ali sploh imam pravico pričakovati, da se nekdo ob meni spremeni, da bi lahko živela v miru? Ali se lahko svet spremeni zaradi mene? Ne. Lahko spremenim le svet v sebi. 

In ključno vprašanje: Ali lahko predam odgovornost za svoj mir komurkoli drugemu razen sebi? Ne, tega ne želim narediti sebi – ne želim postati odvisna od volje kogarkoli drugega razen od sebe.

Če moje misli niso jaz in če so eno od orodij za spreminjanje mojega sveta, kako naj z njimi upravljam, da si olajšam pot do želenega cilja – do miru v sebi? 

Ko preveč boli, je res zadnji čas, da se ustavimo in prepoznamo svoje vzorce, s katerimi se zapletamo in si povzročamo bolečino. Ko jih prepoznamo, pa se je potrebno obrniti k rešitvi z vprašanji, kot so: Kako se ne identificirati s svojimi mislimi? Kako v sebi ustvariti tišino za novo rojstvo? Kako delovati v mirovanju? Kako biti vključen, a hkrati ostati v sebi?

Da sem si nanje lahko odgovorila, sem svojo pozornost končno usmerila na prevzemanje odgovornosti do lastnih naravnav:

• Ko prepoznam svojo staro ploščo, ki v meni sproža nemir, prevzamem nadzor nad upravljanjem ter odločitev, da je ne bom ponovno zavrtela – in mir se takoj usede vame.
• Ko se preveč povežem z rezultati (uspehi in neuspehi), se obrnem v svojo točko miru in pogledam sebe, druge in svoje rezultate takšne kot so, ter razločim svoje bistvo od njih. Brezpogojno začutim svoje bistvo – in mir obstane v meni, čeprav se okoli mene lahko odvija hvala ali graja, vzhičenje ali neodzivnost, resnica ali laž. To je bilo moje res veliko spoznanje.
• Ko prevzemam odgovornost za svoje misli, odzive in dejanja in posledice, posledično prevzemam nadzor nad svojim življenjem – in mir ali zadoščenje postane v meni kakor odskočna deska za nove stvaritve. 
• Ko uspem um končno umiriti, občutim domačo prijetnost. Posledično postanejo tudi moje emocije v odnosu do sebe in drugih prijetne – in mir mi prinaša veselje.
• Ko misli v meni posledično postajajo zelo prijetne, ne glede na to, kje in s kom sem, čutim  hvaležnost za danost življenja, ki se pretaka skozme – takrat pride z mirom tudi radost. Radost zaradi življenja samega. 

Ja, šele ko dosežem mir v svojem umu, občutim prijetnost, zadovoljstvo. Samodejne misli se mi še vsiljujejo, a jih vse hitreje prepoznavam in jih kar se da hitro spuščam mimo, da mi ne prevzemajo preveč pozornosti. Zaenkrat zmorem najgloblje v mir priti le v meditaciji. Ko sem prvič prestopila ta prag, ko je zares vse utihnilo, se je v meni odprl čisto drug prostor. Težko ga je opisati, ker se to še ne dogaja v našem vsakdanu. Vsekakor je veličasten. 

S tem preskokom sem prepoznala, kako nas misli brutalno preplavljajo. Vse naložene informacije, ki smo si jih tako ali drugače naložili v podzavest, dobesedno preplavljajo um, ki se nato brez našega nadzora oglaša kakor močno zvočno onesnaženje. Navadili smo se nanj do te mere, da se ga ne zavedamo, a za naš sistem je še kako moteč. S takim onesnaženjem ne zmoremo občutiti miru v sebi. Dejstvo pa je, da to “zvočno onesnaženje” deluje le na našo privolitev in če se ga ne zavedam, imamo zanj na stežaj odprta vrata. 

Potrebovala sem res veliko časa, ki ga štejem v letih, da sem umirila svoj uporni in klepetavi um. Da sem začela prepoznavati razliko med mislimi, ki delujejo samodejno kot kodiran avtopilot in tistimi, ki so zame koristne, da jih lahko uporabim za svoj razvoj. Da sem lahko ločila svoje težave od težav drugih. Da sem se prenehala identificirati z vsem, kar me obdaja in da sem končno prevzela odgovornost za svoj obstoj in svoje delovanje. Pa še ne morem govoriti o čistem obvladovanju umiritve svojega sistema. Nič ne de, z vsakim korakom je pot lepša in bolj navdihujoča.

Notranji mir je zares veličasten, ko njegova tišina napolni cel naš obstoj. Ko se potopim v to neskončno polnost v sebi, se v meni vedno zbudi tudi hvaležnost za življenje samo. Počutim se neskončno živa in hvaležna, da sem del te ogromne in nikoli do konca doumljive zgodbe, ki ji pravimo življenje. Je izvor vseh naših želja in vsak od nas ga lahko doseže, če se le obrne vase. 

Zame je vseobsegajoče stanje. Je kot točka 0, iz katere se lahko rodi vse. Ker je občutek te veličine tako težko izraziti, sem eno od občutij miru raje še dodatno zminimalizirala iz pesmi na haiku: Brezčasnost.