Lepota bivanja

Razpiram svoje prodorne dlani

in se slačim v prostor, kjer ni prostora.

Obleke padajo in se pogrezajo v tla,

topijo se kakor hostje v ustih zemlje,

presnavljam se tudi jaz s svojimi mislimi.

Odpiram se tja, kjer ni oprijema

in čutim svojo lahkotno drobnost,

ja, čutim svojo prosojnost in pripadnost

toku, iz katerega duha sem narejena,

ja, v dani svobodni volji nimam izbire,

podprta sem z vsem, kar mi pripada.

Lepota bivanja je v pogledu skozi bolečino.

In tečejo valujoči tokovi rožnate milosti,

teče prelepa brezpogojnost sprejemanja,

teče jasnost védenja in prekrasna kreacija

delovanja stvaritve v lahkotnosti prepuščanja.