Prepoznaj v sebi, kaj te zares navdihuje in zakaj zunanji dosežki običajno niso dovolj za lasten občutek zadovoljstva.

Ali nas družbeni dosežki, finančni uspeh ali priznanja resnično izpolnijo, ali le začasno potešijo? Kaj nas navdihne tako globoko, da občutimo pravo izpolnjenost in uspeh, ki lahko obstane v nas? Odgovor se skriva v tem, da se obrnemo vase, da se potopimo v življenje samo in s svojimi potenciali razkrijemo najlepši del sebe – čudovito bitje.

Spoznala sem veliko tako ali drugače uspešnih ljudi. Spomnim se, kako me je  začudilo spoznanje, da se večina njih v sebi sploh ne počuti uspešne. Ko jih družba osvetli s svojim žarometom in pokaže njihove rezultate, jim sicer godi, vendar ko luči ugasnejo, posije iz njih večinoma ranljivost, nezaupanje ali notranje pomanjkanje. Seveda se obrambni sistem izrazi pri vsakem po svoje, a se jasno vidi, da od znotraj ni sledu občutka izpolnjenosti.

Če tega občutka v posamezniku, ki si je prislužil uspeh, ni, čemu potem služi njegov uspeh? Aha, služi družbi in našemu razvoju. Kakor je mikro je tudi makro. Naša družba spada med 20% najbogatejših in tehnološko razvitih zemljanov. Ali se posledično kot družba zares počutimo tako uspešno?

Ali s tem razvojem kot družba potrebujemo le vse več zdravnikov, psihiatrov in psihoterapevtov? Ali potrebujemo le še vse nižje cene in poceni življenje? Ali lagodje, da si po službi privoščimo brezdelje in razvajanje z materialnimi dobrinami? Ali možnost, da bo za vse priskrbljen minimalni dohodek, s katerim bi lahko vsak živel tudi brez dela? Kje tiči naš uspeh? Kdaj imamo dovolj?

Da, družina, lokalno okolje in družba nasploh nas že od malega uči, da smo nagrajeni za uspehe. Kakšne uspehe? Da smo pridni, iznajdljivi in delovni, da dosegamo dobre rezultate v šoli, nato v službi in, če se le da, v družbi. Če nismo delovni po naravi, si pa te rezultate lahko potrjeno zgradimo tudi z nasiljem, če ga znamo pravilno regulirati – z manipulacijo. Prve vidne rezultate na ta račun lahko žanjemo že v osnovni šoli. Žal medvrstniško nasilje še vedno uspeva. Tudi ta uspeh je žal prepogosto nagrajen.

Ker pa družbeni razvoj prinaša vse več zahtev, so mnogi temu vse manj kos – in nasilje raste. Torej, ali družbeni uspeh res naredi človeka uspešnega? Ali mi kot družba res vemo, kam gremo? Ali vemo, v kakšni družbi si želimo jutri živeti? Ali resnično vemo, kako bi želeli, da politiki vodijo našo državo? Ali resnično vemo, kakšno izobraževanje bi želeli za svoje otroke – kot temelj razvoja družbe?

Pragmatično gledano, če bi se naučili živeti tako, da smo lahko zadovoljni najprej s seboj, bi potrjeno želi veliko več uspehov in zadovoljstva. Zakaj tega ne storimo? Da, za uspeh je potrebno delovati. Res pa je, da je videti veliko lažje čakati, zahtevati, kritizirati ali se usesti in pogledati neki drug film, ki nam odtegne pozornost. Kje smo mi?

Kako delovati? Ali bi raje kot čakali ali zahtevali od drugih, sami premagali svoje ovire, ki nas omejujejo na poti do tega izpolnjujočega občutka uspeha? Ali bi raje občudovali danosti drugih, kakor prepoznavali lastne danosti? Ali  namesto služenja drugim končno pričeli upravljati s svojo svobodno voljo in srečo? 

Dokler se ne obrnemo vase, ne zmoremo upravljati s seboj, ne zdravo vplivati na svojo družino, ne na lokalno skupnost, ne na družbo in ne na svet. 

Res je, nimamo vsi enakih danosti ali sposobnosti za ustvarjanje naše zunanje resničnosti. Prav vsi pa imamo možnost, da postanemo gospodarji sebe.

Dokler tega ne prepoznamo, se le bolj ali manj uspešno odzivamo na zahteve kolektivne naravnave služenja družbi, v kateri živimo. 

Zato drugi odločevalci ne morejo biti naša rešitev, dokler rešitev ne postanemo mi sami. Kot pravi stari rek: “Spremeni sebe in spremenil boš svet.” 

Sama sem še zelo vpeta v delo in procese, ki jih vse moje aktivnosti potegnejo za sabo. Če vodim organizacijo, je moja odgovornost večja od odgovornosti, ki bi jo imela kot zaposlena. Zato večji del dneva še vedno posvetim naši organizaciji. 

Pa vendar, odkar se zvečer sprašujem, kje se je zgodil moj uspeh dneva, je odgovor tam, kjer se je zgodil občutek izpolnjenosti v meni. Če se ne bi začela posvečati tudi temu vprašanju ali iskanju tega občutka v sebi, sploh ne bi zaznala, kdaj se ta v meni zgodi. Če ga ne bi zaznala, ga niti ne bi zmogla  razvijati v sebi. Zgodba je vedno v naši pozornosti. Kam jo želimo obrniti in kaj želimo osvetliti. Če si želimo uspeha, potem usmerimo vanj vso svojo pozornost. Če je pozornost dovolj močna, se bodo gradniki na poti do uspeha z našo voljo pokazali, osvetlili, izčistili in sestavili celotno zgodbo o uspehu. Dovolj je le, da jim sledimo s svojo voljo. 

Sama občutka svoje izpolnjenosti dolgo nisem zaznala. Sem mu pa vedno sledila. Moja prva ideja o uspehu je bila, občutiti svobodo. Medtem ko sem to pot osvetljevala in počasi čistila svoja zrna od plevela, sem vedno jasneje zaznavala projekcijo gradnikov, ki so se v meni prepletali in nizali kakor matematična formula. Videla sem, kako pristajam pred vedno istimi vprašanji: kako me nagovarja ljubezen, kako mir, kako fizično zdravje, in nazadnje tudi kako me nagovarja lastna življenjska energija. Šele ko sem razkrila vse gradnike, so se ti začeli povezovati tako, da sem v sebi prepoznala točko občutka izpolnjenosti. In šele v njej sem razkrila tudi občutek svobode, ki mi je ne more nihče vzeti.

Sedaj življenje postaja vse lepše. Ta točka še ni moja stalnica, ni še tako osvetljena, da bi lahko z njo prežela ves svoj sistem. Pa vendar jo lahko prepoznam, občutim, lahko jo vse bolj ozaveščeno osvetljujem in vse jasneje vidim.

Zame je občutek izpolnjenosti močnejši od vsega, za kar se zavzemam in uresničujem zunaj sebe. Ko zažari iz mene, postane tudi moje okolje lepše. Mislim, da smo prav iz tega občutka nastali in k njemu spet gremo. Ko občutimo, da smo točni v tem, kar smo – saj smo zares čudovita bitja – ne potrebujemo več ničesar, razen lastnega žarenja. To spoznanje je zame zelo osvobajajoče.

Če je kaj vredno, je vredno poiskati v sebi ta občutek. Čeprav se nam lahko zdi neviden, neoprijemljiv ali nedosegljiv – je že v nas. Spomnimo se, da še v največji temi obstaja točka žarenja, saj iz nje prihajamo. Osvetljujemo jo, ko jo najdemo, iz vseh možnih smeri. Bolj kot jo bomo poznali, lažje jo bomo širili in spoznavali sebe v svojem bistvu. 

Spoznati sebe v svoji svetlobi, upravljati sebe s svojo svetlobo in s svojo svetlobo doprinesti dobro tudi v svoje okolje, je zame zares ogromen uspeh. Uspeh, ki nam ga nihče ne more prinesti in zato tudi ne odnesti. 

S takim uspehom, ko pride čas, lahko z izpolnjenostjo spustimo tudi tuzemno življenje. Zato se podajmo na to brezmejno pot vase in ne čakajmo, da pride rešitelj od drugod. Morda za navdih še pesem: Brezmejna pot.