Odkrij, kako misli, čustva in energija vplivajo na tvoje fizično telo in kaj zdravje razkriva o lastnih naravnavah. 

Navadno si želimo tistega, kar nam najbolj primanjkuje. Ko smo zdravi, hrepenimo po ljubezni, uspehu ali denarju. Ko imamo dovolj denarja, si želimo morda več ljubezni. A ko zbolimo, se vse naše želje skrčijo na eno – zdravje. Tako lahko rečemo, da je zdravje enako pomembno kot druge vrednote, saj njegova vrednost narašča z občutkom pomanjkanja. Vrednote torej zaznavamo skozi prizmo svojih primanjkljajev.

Sama doživljam zdravje kot fizično manifestacijo ravnovesja v lastnem sistemu, ki se odrazi v telesu. Karkoli zmoti moje zdravje ali počutje, vem, da se je nekje v meni zgodilo neravnovesje. Lahko so to zunanji vplivi kot so virusi in druge nalezljive bolezni, na katere moje telo ni adaptirano. Lahko je pomanjkanje potrebnih hranil, ki jih moje telo potrebuje. Lahko ne poskrbim dovolj dobro za harmonijo v svojem mentalu, čustvih ali energetski stabilnosti mojega sistema. Slednje navadno največkrat poruši ravnovesje v telesu. Če teh sprememb ne opazim in trajajo predolgo, to zagotovo opazi moje telo.

Mi, ljudje, z nešteto danimi možnostmi in priložnostmi, pa imamo svoj pogled obrnjen predvsem ven iz sebe. Neprestano gledamo druge in nenehno se primerjamo. Iščemo razlike in hrepenimo po podobnostih, ki jih ne zmoremo podvajati, saj smo unikatni. Žal z vsakim primerjanjem ustvarimo v sebi novo neravnovesje. Namesto da bi gledali vase in izhajali iz svojih danosti, s pogledom navzven ustvarjamo lastne omejitve. Tako v sebi krepimo vzorec razdvojenosti, neskladnosti med željami, mislimi in dejanji ter posledično dobesedno kličemo bolezen nase. Ko se zavrtimo v tem v začaranem krogu, je izhodnost vse težja.

Naše telo je po mojem mnenju največji in najbolj dovršen biotehnični izum vseh časov. Zato si res zasluži, da mu, kolikor zmoremo, prisluhnemo in ga korak za korakom raziščemo. Če ne drugače, lahko prek telesa, ki izraža naše zdravje, bolje razumemo sebe, se lažje prepoznamo v svoji naravi, v svojih danostih in priložnostih za razvoj. Ker je vse povezano s vsem, če se dobro opazujemo, lahko hitro prepoznamo, kako naše misli in dejanja vplivajo tudi na naše telo. Kdaj je telo mehko, sproščeno, prožno in kdaj postane togo, zakrčeno in boleče. In kaj se zgodi, če se slednja stanja vlečejo predolgo? Nastopi bolezen. 

Vem, zelo nehvaležno je slišati: “Poslušaj svoje telo”. Saj če ne znamo prisluhniti, ne zmoremo “slišati” drugega kot le končni klic – bolečino in bolezen. Če bi ga znali slišati na način, da bi sporočila tudi razumeli in nato sozvočno ukrepali, bi uradno medicino in farmacijo potrebovali v občutno manjši meri. To ne bi bil več “biznis”, bilo bi poslanstvo posameznikov, ki bi se jim lahko tudi priklonili iz hvaležnosti. 

Če bi znali ohranjati ravnovesje v sebi, bi tudi našemu telesu znali dovoliti, ko bi mi kdaj zanihali, da se pozdravi samo. Da, telo zna obnoviti ravnovesje v sebi namesto nas. Le dovoliti mu je treba. V sebi nosi več spomina in inteligence, kakor ga imajo naši možgani. Saj inteligenca in spomin nista samo v možganih, temveč v vsaki naši celici telesa. Ali si lahko sploh predstavljamo, kaj to pomeni? 

Žal pa danes ob prvem nihljaju odfrčimo k zdravniku ali v lekarno. Ne ustavimo se in ne pogledamo vase. Kot da bi se cepili z reklamo, ki pravi: “Vaše zdravje, naša skrb.” In nato seveda vse upe o svojem zdravju prenesemo na zdravnike, zdravila ali tudi zdravilce. Nobene od teh rešitv ne želim zanikati. A vendarle, ali so res zdravniki in drugi ponudniki odgovorni za naše zdravje? Kje pa je naša odgovornost? Ali nam res koristi, da to odgovornost prepustimo drugim na milost ali nemilost? Seveda je dobro, da prosimo za pomoč, če sami ne znamo rešiti problema. Če pa damo tej pomoči v roke vso moč in odgovornost, vzamemo sebi priložnost za prepoznavanje svojih višjih sposobnosti – tudi samoozdravitve. Tako izgubljamo sebe in vse bolj služimo drugim.

Seveda se zgodi, da se ljudje že rodijo z boleznijo. Pomeni, da ni nujno, da sebe uspemo spraviti iz ravnovesja v tem življenju. Ne glede na to, ali si predstavljamo življenje kot reinkarnacijo ali se naslonimo na genski zapis DNK, je vsak trenutek sestavljen iz vzroka in posledice. Torej v sedanjem trenutku delovanja imamo že prednastavljen zapis vzroka in v njem že nastavljamo razvoj posledice. Če se temu dejstvu upiramo in iščemo krivca v nepravičnem sistemu, bogu ali življenju, v nepravični genetiki ali v kom drugem, se prizadenemo z bolečino, ki je enakovredna moči našega upora. Dokazano.

Neko poletje sem prebirala knjigo o dojemanju življenja svojih prednikov, starovercev iz Posočja, “Iz nevidne strani neba”. Bili so povezani z naravo in s tem seveda tudi s svojim telesom. Eno od zelo zanimivih pričanj govori o tem, kako so si enkrat na mesec ritualno vzeli čas in si počasi, v eni uri pregnetli celo telo od nog do glave. Kot so opazovali in doživljali naravo, so opazovali vsak delček in delovanje svojega telesa ter prepoznavali spremembe, ki so se morda zgodile. To pomeni biti v stiku s svojim telesom in posledično z zdravjem. Z dotikom so usmerili pozornost v posamezne točke svojega telesa.  Zaznave so okrepili z gnetenjem in spodbujali pretok na točkah, kjer je morda energija zastala. S tako pozornostjo so omogočili tudi intuitivni pretok sporazumevanja s svojo notranjo naravo. Zdravje res ni danost, temveč je posledica našega ravnanja s sabo ter usklajenostjo med telesom, umom in našo energijo – z življenjem samim.

Vživela sem se v to zgodbo, ker njeno bistvo prepoznam tudi prek svojega telesa. Če začutim problem v telesu, vem, da se dogaja neravnovesje še na kakšnem drugem subtilnešem nivoju. Lahko ga predelam prek telesnih ali drugih energetskih stičišč. Ko to predelam (včasih gre hitro, včasih pa tudi počasi) in zavestno pogledam globlje vase, ponovno občutim ravnovesje in z njim tudi svoje zdravje. Če ta gradnik še bolj osvetlim in pogledam globlje, lahko občutim, kako iz mene privre na dan kot posledica notranje zadovoljstvo.  

Ali ni to naša osnovna želja? Občutiti zadovoljstvo v sebi? Morda ne uspemo doseči vseh materialnih stvari ali čustvenih vezi, ki bi si jih želeli, a zadovoljstvo v sebi lahko občutimo prav vsi. Nekje je potrebno začeti. Če nam je telo najbližje, začnimo svoje samorazkrivanje z njim. Če se le da, začnimo, ko smo še zdravi.

Pričnimo opazovati svoje telo, prisluhnimo mu, razkrivajmo ga korak za korakom in delujmo v njegovo dobro. Lahko z redno samomasažo, opazovanjem in občutenjem. Zame je neobhodna tudi hatha yoga ali meditacija. Pojdimo vase in spoznajmo moč, ki jo nosimo v sebi, kakor nagovarja tudi pesem Moč v sebi.