Iskanje mimo časa

Kako naj sebe le prepoznam, ko pred menoj

že toliko pozabljenih imen se je zvrstilo?

Ko gledam sebi v korak, nič več ne vem,

v katerih čevljih že, stopala so hodila

in ne vem, katera njih bo čisto zadnja mera.

Iščem v svojih in drugih bližjih se dlaneh 

ki vpeto kažejo mi ukrojeno obleko časa,

in spet vztrajno zaziram se v svojo dlan in čutim,

da zbujam ciganko, ki me žarko v divjini čaka.

Pa vendarle se vse bolj poznam, kakor mesec,

ko mesec odpre oči, zaznavam svoj obstoj,

v točki svojega žarišča, ki s tlenjem požiga mi 

plasti oblek in me premika v nova izhodišča, 

v davna, ponovno odprta preročišča. Čutim,

moje meje niso več tako kratke kakor pot

se zdi dokončna. Ko razkrijem se v dlan, 

vidim potovanje in v večnosti ustvarjen dan.