Odkrij, kako ljubezen preseže emocionalne vrtiljake in zakaj je ključ do resnične ljubezni in sreče prav v tebi.

Pot do ljubezni vodi vedno nazaj k sebi. Njena težnja je, da se pretaka prek nas, če ji to le dovolimo. V nas odpre najslajše čustvo, ki diši po našem bistvu – diši po lepoti življenja in povezanosti vsega z enim. Vse drugo so le naši odnosi do nje – vrtiljak naših čustvenih emocij, ki nas oddaljuje od njenega pravega izvora – nas samih.

Navadno ljubezen merimo z močjo naboja naših čustev. Včasih nas tako preplavijo, da z lahkoto postavimo “objekt” svoje ljubezni na prvo mesto. Ta lahko predstavlja naše partnerje, otroke, starše in druge družinske člane, prijatelje ali druge ljubljene. 

Prav tako se lahko usmerimo v nepremičnine, planine, kontinente ali nacijo. In če si dovolim malo ironije – ko pa nas že vse razočara, nam lahko občutek čustvenega pomanjkanja zelo lepo zapolni hišni ljubljenček. Le redko nas še kdo tako vdano in z radostjo vsak dan pozdravi kakor kuža. Ker imam tudi sama kužko, na sprehodih z njo velikokrat slišim: “Kužki so boljši od ljudi. Nihče me ni tako vesel, ko pridem domov.” 

Ali v imenu ljubezni dajemo ali pričakujemo? Koliko iger in dram je že sprožil ta vrtiljak pričakovanj v imenu ljubezni? Ne glede na to ali so življenjske, ljubezenske, romantične, komične, tragikomične ali zelo tragične, so vedno drame, katerih režiserji smo mi sami. In kje je tu ljubezen? Ali se res zgodi v odnosu do nekoga ali nečesa zunaj nas?

In zakaj smo v ljubezni tako pogosto razočarani? Zakaj nas čustvo, ki ga imenujemo ljubezen tako zelo zaboli, da se ne upamo več spustiti v odnos tako predano, kot smo to naredili prvič? Zakaj od nje pravzaprav toliko pričakujemo? Zakaj v njenem imenu toliko zahtevamo od drugih? Ali poskušamo z njo potešiti le svoje potrebe? Zakaj svoje potrebe vežemo na druge, če jih vendarle čutimo v sebi? 

Vsi smo že večkrat v življenju naleteli na izraz brezpogojna ljubezen. Ko sem sama še kot dekle ozavestila obstoj tega izraza, sem ga pospravila z mislijo, da je to verjetno izraz za svetnike. Da je to nekaj abstraktnega in ne dovolj življenjskega, da bi lahko uporabno vpeljala v svoje življenje in se imela “fino”. Da ljubezen lahko vendarle doživljam le v toku življenja, glede na svoj čustven vzgib, ki izbruhne iz mene, ko se mi zgodi nekaj posebno lepega. Brez tega vendarle ne gre. In seveda, če ni dovolj močnih emocij, tudi zanimivo ni tako, da bi bilo vredno ljubezni. Kaj šele, da bi brezpogojno ljubila koga, ki bi se do mene na primer še grdo vedel – da, to ni najbolj navdihujoča igra za nas smrtnike.

No, od takrat sem se res večkrat in na različne načine filmsko potopila v tok ideje o ljubezni, ki nas zagrabi, preplavi in ponese – ne vemo, kam – če se le da, v primeru partnerstva, v srečno življenje do konca naših dni.

Po vseh teh intenzivnih preizkušnjah, so mi predvsem partnerji, otroci in starši s svojim obstojem zbistrili pogled: ljubezenski odnos do vseh, ki jih imam rada, se vedno odslika v moji sposobnosti, koliko ljubečih čustev jim zmorem nameniti. 

Končno sem na svoji koži spoznala, da je “moja” ljubezen stanje, ki domuje v meni sami in ne v njih. 

Do tega sem prišla z neizprosnim iskanje resnice v sebi z vprašanji, kot so:

• Ali lahko ljubim npr. partnerja, ki ne zmore podpreti mojega bistva? Kje je tu ljubezen? Ali naj se izgubi v ideji, če ti ne razumeš mene, nimam razloga, da bi se potrudila in te razumela jaz? Ali je to ljubezen, pričakovanje ali izmenjava dobrin?
• Ali lahko zares sprejmem idejo otroka, da ne zmore ali ne želi živeti tako, kot se od njega pričakuje? V mislih imam vsa možna pričakovanja, ki jih tudi kot družba obesimo na otroke. Kje je tu ljubezen? V želji, da bi mu pomagala razviti se v skladu s svojimi prepričanji o dobrem in uspešnem človeku? Ali bi mu z enako vnemo pomagala uresničiti želje, če bi si želel biti npr. brezdomec? Ali sem do njega v ljubezni ali v pričakovanju? 
• Ali lahko zares sprejemam starša, s katerim ne morem deliti svojih vrednot? Kje je tu ljubezen? Ali je samo tam, kjer se počutim podprta in ljubljena ali tam, kjer v resnici sem? 
• Kje je ljubezen? Ali je pri tistih, ki v nas sprožijo val sladkih emocij? Ali je tam, kamor vnašamo večji delež naše pozornosti? Ali tam, kamor usmerimo svojo največjo skrb in hrepenenje? 
• Ali imajo res samo drugi ključ za vrata v prostor naše ljubezni? Ali ljubezen občutimo v sebi ali v njih? Ali je to energija drugih ali je naša? 

Prek trnjev se je kakor vrtnici v meni razprl dišeči cvet. Sedaj vem, da je ljubezen le v meni. Če se ji brezpogojno odprem, se iz vsemirja pretoči vame in jo kot tako lahko le pretočim naprej. Da, privlak od zunaj lahko deluje tudi kakor stimulans za prebuditev ljubezni. A vendarle jo lahko prebudim le v sebi. Kako to vem? Ker v trenutku, ko se moja brezpogojnost spet obrne v pogojnost, se bliskovito hitro pojavi novi-stari trn. V meni se skrči pretok ljubezni in če tega ne bi dovolj hitro prepoznala, bi z njim lahko takoj zdrsnila v novo-staro dramo. Z opazovanjem sem prepoznala, da ta tok resnično deluje z matematično natančnostjo.

Tako sem drugo za drugim slačila svoja oblačila pogojnosti. Z vsakim slečenim oblačilom je notranja moč v meni postajala vse bolj ozaveščena. Občutila sem, kako brezpogojnost in resnica odpirata pretok notranje moči, svobodne volje in povezanosti z vsem. S tem je postalo moje življenje bolj preprosto, usklajeno z mojim bistvom in pretočno za čudovito energijo ljubezni.

Sedaj, ko nisem več odvisna od zunanjih sprožilcev, vidim, da jo lahko sama prikličem, kadarkoli želim. Ko izgubim fokus nanjo, jo lahko prav z njim vedno znova prikličem, se povežem in se z njo prepojim. Potem ni prav nič več težko ljubiti bližnjega točno takega, kot je. Če tega ne zmorem do nekoga ali nečesa, vem, da je to moj problem, ki ga še nisem razrešila.

Ljubimo lahko le brez odvisnosti od zunanjih okoliščin – brez oblačil pogojnosti. Ljubimo, ker je ljubezen že v nas – večji kot je pretok, bolj jo občutimo. Vse ostalo je le izmenjava dobrin in ena od oblik igre, v katero se vživimo. Poglejmo v resnico in prepoznali jo bomo. 

Ko se ljubezen pretaka skozi nas, se počutimo živi. To je v resnici naše naravno stanje, če ne bi imeli v sebi toliko zavor. Zato res ni čudno, da vsi tako hrepenimo po njej. To je energija, ki povezuje eno z vsem in vse z enim. Je energija brezpogojnega dialoga med seboj in celotnim stvarstvom. Lahko jo pretočimo v posameznika, naravo, žival, kamen, po želji tudi stol … Tako postane svet okoli nas lepši. Če zmoremo ljubiti cel svet, smo v sebi z emocijami gotovo bogatejši od najbogatejših zemljanov. 

Torej, ali res potrebujemo koga ali kaj, da občutimo ljubezen v sebi? Ne. Potrebujemo le sebe, svojo resnico in brezpogojnost. Njena energija je veliko močnejša in emocionalno bogatejša, kakor zmoremo privzdignjeno razbohotiti naša čustva do ljubljene osebe, živali, narave, nacije … V resnici smo vsi povezani z vsem in v sebi nosimo eno – čudovito bitje. Zato ne čakajmo na naklonjenost drugega, odprimo svoja srca in pretok ljubezni v sebi. Dovolj je že dotik in steče, saj je ljubezen eden od izvornih gradnikov našega obstoja – za vse enaka. Kakor v pesmi: Ljubezen.