Nevidne vezi

To noč sem v svojem gnezdu 

pletla sive volnene niti,

še tople od dneva in ostre

od čiste surovine preje.

Um se je raztegnil v pletilke,

ko so neutrudno sestavljale zakriti 

vzorec občutljivega bitja, ki sem ga 

nekega julija sprejela v svoje naročje.

Kaj je v tej duši skritega,

da tišči vse lepote svojega,

v temno globočino ujetega?

Kje naj poiščem ključ,

kako sprostim naj težki jez,

da se izlije bolečina časa?

Boli me ta ostra preja, reže me

v kožo, ko jo vlečem med prsti,

a vem, da moram ostati budna, 

da prepoznam vzorec, ki me kliče.

In nenadoma začutim njegovo dlan,

z vso obliko in toploto, v svoji.

Vem, da leži tam v svojem gnezdu

in tiho plete moj zakriti vzorec.

Čutim, da mi je prišel pobožati srce.

Ko bi le moja mala deklica, ko je v temí,

začutila v svoji mojo dlan …