Tri minute potrebuje čaj

»Bova zdržala tri minute?«

sem te vprašala.

Bom zdržala še tri minute? 

Sem pri sebi se nasmejala,

te ujela v svojo bližino

in se počasi dotaknila tvojih ust.

Kot ovijalka, 

ko se prvič dotakne drevesa,

ki brez rok in nog 

nemočno čaka na svojo usodo.

Drhteč pod mojimi rokami

si me vprašal: 

Ali je prav?

S poljubi sem ti odgovorila

in vprašanje si zamolčal.

Nisem več slišala tvojih besed,

poslušala sem le tvoj trepet,

ko v drobovju so topili ti

dotiki moje bližine zastrto stran.

Počasi sem razprla tvoja usta,

tvoje prsi in spet usta,

kakor da razkrivala bi tisto,

neizrečeno, skrito, nekaj, 

kar že dolgo sva s seboj nosila.

Z rokami sem zaplavala

v tvoj mehki »ljubavni tepih« 

in jih začutila v sebi,

kako me dvigajo v dan. 

Pogrezala sem se v tvojo čutnost, 

tam, kjer se eros z mistiko prepleta,

kjer že prosojno nežen dotik diši

po vžgani vžigalni vrvici,

ki ni nikoli dovolj dolga,

da zadržala bi veliki pok.

S slino sem jo vlažila,

da obdržala bi samó tlenje,

z jezikom sem jo dušila,

da preslepila bi sebe sámo, 

da zadržala bi nekaj,

kar zdržati ne more.

Ne, ni zdržalo.

Odneslo te je skozi usta, 

in odletela sem s tabo

in pristala v popku, prerezanem

s ponovnim vprašanjem sence:

Ali je prav?

Kaj?