Tisto noč sem poslušala dež

Padal je v mehkobnem zvoku,

čeprav so njegove kapljice

prale utesnjen plehnati pokrov,

ki ovija se kot bil bi koža in bi želel 

počasi, neopazno stopiti mi hrbet. 

Kakor bil bi temna pesem vraga, 

ki zatira glasove srca in gradi

okvirje vsakdana in se spreminja

v kolesja brez začetka in brez konca,

kjer postane človek suženj dela 

in delo merilo dekadentnega časa.

Spiraj me, spiraj, toliko časa, 

da ostanejo samo kosti neutrudne,

da rožljaje vžgejo luč svežega jutra,

da obleče me v meso čistega dneva.