Tistega tihega jutra

Prečna črta, pravijo,

da je zemlja,

navpična je bog,

tako sta se križala dva 

bela izpuha nad razkošno,

skromno majhnim čolnom,

ki je branil svojo zasebnost

s ščiti skal in ožino zaliva,

tistega tihega jutra.

Dva, kakor midva,

lebdeča nad morjem,

čakajoča na križanje 

med zemljo in bogom,

da ujameva stičišče

najinih dotaknjenih duš,

v objemu ljubezni,

ki se uravnava in dviga

v poljubih svetlobe

za nikoli dokončano

pot milosti.

Prečna je zemlja

in navpična je bog.

Tam nekje sva se križala …