Posoda iz globin

Tam notri v čisti globini,

kjer se dvorane spuščajo 

globlje od dlani srca, 

se kakor v svetišču svetli

posoda, zibajoča se na vodi,

kot misteriozna gondola

črne, rdeče in zlate barve,

ki ohranjajo skrivnosti slutnje.

V njej vse kliče in ima oči,

ki prodorno gledajo skozi srce,

ki utripa po taktu njenega veslača,

ki kakor animus krmili, da jo popelje

mimo kanalov, čutno označenih 

kakor so v Benetkah oznanjeni mostovi, 

ki s svojimi imeni barvajo vsebino,

tisto, ki vznemirjeno v posodi raste.

In se gladina dviga prek srca 

skozi oči in preko dlani išče svoj dotik,

da se vsebina na soncu prelije v tok,

in ustvarja razprto lepa pročelja in vrata,

ki jih krasijo vzorci sanj in tiha prosojna okna, 

ki se bočijo v nebo, da dosežejo luno, 

da za trenutek zaokroži podobo večnosti.

Da jo pojenjajoča ponovno zaziblje 

s svojim krajcem, skrito posodo, 

čakajočo, 

da si veslač oddahne.

Takrat vem, da jo nosim v sebi, 

ko obmirujem v svojem svetišču,

kakor mirujejo Benetke pozimi

in ohranjajo svoje slutnje.