Polje v noči

Me zapelješ tja,

kjer narava odpira svojezaklade? 

V čas, ko jeleni razpeto rjovejo

v moč omamnega vonja voljnih košut,

ki na polju v noči, združene kakor v šopek

belega cvetja, s svojimi zadnjicami vabijo

v združitev, oploditev in čudež narave?

Da se prikradeva v svet intime, ki ni najin

in si drzneva s svojo majhno bližino

vstopiti, motiti, kakor tihotapca prisluškovati,

da  v spomin odneseva  nekaj, kar nama ni dano.

Odpeljal si me tja na polje v noči, ko narava 

postane tiha in zasliši se ruk jelenov.

A polje je samevalo in v daljavi je le bežno  

skozi vrhove smrek odmeval glas divjih src.

Dovolj ali preveč za naju. Dovolj pregrešno,

da sva prostoru sama razgalila najino intimo, 

ko razkrila sva šopek svojega belega cvetja.

To noč je trava v polju rosne noči, modro sijala …

Morda sta tokrat najine glasove  prikradeno 

poslušali drevesi, ki sta v daljavi kakor za družbo stali. 

Morda so tokrat najino intimo opazovale oči živali,

ki so v nosnice lovile najin sladki vonj združitve,

ko prisluškovale so nečemu, kar njim ni dano.

Tam, kjer je meglica objela drevesi in gozd, 

pokrila mirno polje v tihoti in vse skrite živali, tam,

kjer ni bilo košut, sva ostala tesnó objeta v tihožitje

narave v noči, kjer so nekoč se jeleni parili, tam.

In spet bo veter raznašal omamne vonjave košut

in spet bodo jeleni odpirali svoje globoke glasove,

da zaslišala bova klic naše prvobitne narave.

In spet bodo rože razpirale svoje bele cvetove

na nekem polju v noči, ko bo luna polno sijala …