Oaza

Ko se gibljem skozi dani prostor,

se na meji moje zadnje točke, 

kjer mi krožnica začrta intimo,

pogled zazira v takó vznemirjene, 

brez konca ponavljajoče se pokrajine.

Bohotijo se v nabito polnem prazne,

v sebi razdvojene, plodno razne,

samovšečne, kakor bile bi podoba

obljubljene dežele, edine, same.

Moj glas postaja vse tišji in tanjši,

v prosojno razkrito zakriti prostornini,

kjer sliši uho, ki želi le vedeti in vidi

oko, ki želi zaznati v harmoniji danosti 

kakor oaza sredi prostrane puščave, 

žgoče podnevi in mrzle ponoči.

Sredi peska odpira svoje tretje videnje.