Nevidno

Dotik, ki drsi 

prek pokrajine najine biti,

ne čuti dna.

Ugreza se v mehkobo

oblik brez oprijema

in polnost globokega objema.

Tu si ti in tu sem jaz,

pretopljena v meglico

nedolžne jutranje zarje.

Kot prvič, a morda drugače, 

odpirava lino žarkom,

ki se želijo prebiti na plan.

Bova z novim vetrom razpršila oblake,

da se za zadnjo senco 

pokazal bo drugačen dan?

Bova tokrat zmogla ljubiti,

da pogled se zagledal bo

v čisto obličje globlje biti?

Kot v ogledalo se poljubljala bova,

topila odsev, hranila pogled

in prastaro željo uvida nevidnega.

Kakor glasba, ki čuti,

ples, ki izrazi in slika sprevidi,

ljubezen dojame.