Moja divja dama

Poiščem jo, vedno in znova,

kadar brez védenja obstanem

kakor ujeta, vezanih rok in tesno 

zavozlanih misli otežene glave.

Ne, takrat mi predana nemost

zariše vrata, ki ne znam jih še 

poimenovati, v prostor na robu

časa, kjer se veže globina z višino.

Ja, takrat pride ona, moja divja 

dama, ki žareče tli pod mojo dušo,

kjer razbija tokove ukrojenih misli,

da spomni me na tisočero oči,

ki nosim jih pripete na svoje prsi,

da si odpočijem dve, edini dve,

ki jima vid omejeno zre v prostor,

ukročen pod malimi bogovi časa.

Takrat pride ona, da potegne me 

za trepalnico očesa, ko vidi pot,

ki prilega se na mojo kožo. Valovi

pod mojimi rokami in mi govori,

kdaj mirovati, vstati, stopiti, kdaj 

se boriti in kdaj izpustiti na dlaneh

izravnave iz časa skozi čas, v čas,

vedno znova, prihaja vedno bližje.