Kraški kotiček

Tam sredi vznemirjene mesečine

naju čaka skrivni kotiček, 

tam žari mesec, sijejo zvezde

in vse je tako mirno.

Drugič je oblačno in dežne kaplje 

umivajo najino nebo

ali pa se v daljavi bliska, tam proti Trstu

in nama narava govori, da sva njena. 

Tam, kjer naju kakor v rahlem ovoju 

čaka ranljiva intima, ki jo vedno znova 

premaga strast, ki obrne vse 

do predzadnjega trenutka. Tam, 

kamor prihajam gola v tvoj objem

in se ljubiva s tankočutnostjo dotika,

tako kot se je prejšnjo noč

ljubila trava s šumečim vetrom.

V soju žarometa nisem umaknila 

pogleda od prožnosti upogiba 

in miline njenega cvetenja

in od vetra, ki brez oprijema občuti 

vso njeno drhtečo stran, 

ko jo s svojim dihom naredi še lepšo.

Rada imava ta kraški kotiček,

je kakor zavetje sredi divjega sveta.

Shraniva ga na svojo srčno stran,

da ga lahko naslednjič znova odpreva 

kjer koli na poti, v mestu, na vasi, 

v travi, na kamnu ali na drugi strani neba.