Ko postanejo oči čuječe

Ko se prikažejo čarobne niti

in umetelno tkejo preprogo,

ki se razgrinja pod nogami,

da popelje nas v svet onkraj,

takrat nič ni več pomembno,

razen srca, ki bije zame, zate,

za nas dotikajočih se večnosti,

in zanje, ki nanjo so pozabili.

Razodeva, da se tu, tako kot tam,

učimo sneti si stare čevlje, zakaj

zdi se, kakor da množijo se v čas,

če hodimo samo po trdi zemlji ali

plašno bežimo v brezčasje pozabe.

A večnost nas želi bose in vdane

in nas obute vrača na svoja bojišča,

ponovno, neizbežno in brezpogojno,

da postanejo oči vse bolj čuječe,

da postajamo vse bolj goli v svojih

žarečih srcih, da se učimo ljubiti,

»kakor v nebesih tako na zemlji«.