Izpoved tebi, draga

Le kdo si je dovolil izmisliti si to bolečo,

do dna neusmiljeno, tako neukrotljivo,

zapuščajočo, tako sprano  ljubezen?

Le kdo si upa še ljubiti, ko okusi vžig,

ki razcefra srce na prafaktorje smrti?

Ko bi ga le izničilo, da ugasne bolečina.

Pa ne, prilepi se na stene pod rebra

in pridušeno čaka kakor jetnik na odrešitev,

ali na novo pravljico, ki ga rešila bo uroka.

Ali misli, 

da ne čaka več in čaka na poslednjo smrt.

Pa ne, ne znamo več slišati pravljic mitov,

pozabili smo na tiho moč stvarstva brez misli, 

ne znamo več spoštovati svoje usodnosti.

Draga ljubezen, nikoli se te nisem bala,

in dolgo te nisem razumela, ko se je bolečina

plodila v novodobnih podobah ujetih želja. 

Zdaj vem, da nisi čustvo, ki položila bi ga 

med tuja ali svoja rebra, nisi up, ne zadoščenje,

niti hormonska spremenljivka, ne božanski urok.

Začutila sem tvoje srce, draga, 

in predana sedla na tvoja svobodno čista krila.