Dotiki ljubezni

Potopi se vanjo, odpelji se izven omejitev uma, odkrivaj lastno resnico, naj ti bo navdih za odpiranje novega prostora in globljega zaznavanja sebe.

Poezija je glas duše, z besedami vtkana v preplet čutenja in zaznavanja šepeta srca. Njena subtilna moč se prepleta med vidnim in nevidnim svetom in se razodeva v praznem prostoru med njenimi besedami – tam, kamor naš um ne seže več. Tam, kjer se zbudi naša zavest in se nas zaznava dotakne.

Poezija se s svojo večplastnostjo dotika vsakogar na svoj način. Zelo prizemljene ljudi osvoji neposrednostjo ljudskih modrosti, življenjskih radosti in bolečin. Tiste, ki očara lepota, lahko privzdigne s svojo estetiko, melodijo in skrivnostnostjo. Intelektualne duše nagovori z močjo igre besed in njihovih intelektualnih prepletanj. Tiste, ki čutijo potrebo po ozaveščanju svojih dram, pa se dotakne s svojo poetično dramatiko.

A poezija seže še globlje – onkraj vidnega in otipljivega sveta. Za vse nas, ki se sprašujemo o svojem obstoju, ki iščemo poti, ki presegajo naše drame. Za nas, ki v tišini tako ali drugače zaznavamo nevidno polje za mejami vsakdana, se poezija odpira kot portal v veličasten prazen prostor, kjer se misel šele rodi – prostor, kjer besede razprejo tišino, ki nas vleče v nas same.

Tam, v tihih presledkih tišine, nas poezija nagovarja s subtilnimi zaznavami, ki izvirajo iz naše intuicije. Nagovarja nas iz čiste zavesti, ki potuje mimo našega obremenjenega uma. Prav ta čista abstraktnost praznega prostora nam ponuja možnost, da zaznamo svojo intuicijo in jo ozavestimo, še preden se v proces vključi um.

Um nam ne more ponuditi nič več kakor odgovore, ki so vezani na naš ustaljen način razmišljanja in pridobljenega znanja. Le intuicija je tista, ki nas lahko pripelje tja čez do vpogleda, ki ga še nismo uporabili. Če umu ne dovolimo, da preglasi trenutek, ko intuicijo zaznamo in ozavestimo, ostane njen preboj v nas – kot novo rojstvo zaznave in posledično nove misli ali preblisk ozaveščanja.

Ker nam njena minimalnost dopušča veliko praznega prostora, nam ponudi res veliko možnosti, da poleg že znanih modrosti, lepote, harmonije in izjemne igre besed ter ozaveščanja naših dram, ojača preboj intuicije – preskok višje zavesti, ki odpira vpogled v lastne rešitve. Če si dovolimo biti le malo občutljivi, se nam lahko ob poeziji razpre veličasten most med našim zunanjim in notranjim svetom.

Mene je poezija z veliko intenzivnostjo poklicala, ko sem se tretjič usodno zaljubila. Emocije tega odnosa so bile tako močne in intenzivne, da sem čutila veliko potrebo, da jih prenesem ven iz sebe, na papir – da me ne bi “razneslo”. Ker je bila intenzivnost tako močna, se mi je zdelo, da tega naboja ne zmorem opisati drugače, kakor da vse skupaj zminimaliziram. Kot homeopatija doseže svoj največji učenk v najmanjšem delcu snovi. Tako so nastale moje pesmi. Pred nekaj leti sem jih izbrala in združila v zbirko Dotiki ljubezni. Zakaj dotiki? Ker je bilo takrat več drame kot ljubezni. Pa vendar sem si zadala, da jo bom našla. In sem jo – ljubezen in še veliko več – našla sem sebe.

Zbirko sem se odločila podeliti zato, ker je to problematika, ki se dotika vseh nas. Zato, ker še vedno večina ljudi išče rešitve zunaj sebe in iz ljubezni dela odvisnost vseh oblik. Rezultati tega pa so velika razočaranja z izgovori, kot so: nimam sreče, nihče me ne razume, samo dajem, pa nič ne dobim, ljubezen je romantično slepilo, a v realnem življenju nam ostane le trpljenje ali kompromisi … Mislim, da je škoda naših življenj, da bi obtičati na tej točki.

Delim jo z željo, da bi bila vsaj komu v navdih, da svoja iskanja, včasih tudi prek trpljenja, usmeri vase. Dobro desetletje mi je z rezultati potrdilo, da sem ravnala prav. Da je pot vase edina pot, ki nas odreši in pripelje do tistega do želenega: do ljubezni, miru, notranje moči in povečane energije ter uspeha v svoji biti, družini, skupnosti, organizaciji – saj smo v osnovi že čudovita in svobodna bitja. Želim vam lepo pot.

Prenesi pesniško zbirko

Kazalo zbirke: