Čigave so te hišice?

Imajo bleščeča vrata,

pred katerimi ponosno stojijo možje.

Imajo okrašena okna, 

skozi  katera prevzeto gledajo žene,

in tiste trdne strehe,

izpod katerih zvedavo kukajo otroci.

Čigave so te dragocene hišice,

ki se v vrtiljaku vrtijo skozi čas?

Ne, to niso tvoje in ne moje hišice,

o katerih vsi bi govorili v en glas.

Imajo kurišče in visok dimnik 

in skozenj puha sivi dim vsakdana.

Narišiva si svojo hiško,

kjer vrata odprto z okni dihajo,

kjer se prihodi  ljubijo  z odhodi,

kjer so otroci svoji kakor odrasli

in so odrasli prožni kakor otroci.

Narišiva si hiško, kjer ni mojega okna,

ne tvojih vrat in ne najine strehe.

So samo prostori, obarvani v svoje barve,

povezane v igri prelivanja.

Tam, kjer so darovi sveti in strahovi objeti,

kamor se  lahko tudi duša, kakor ptica

prosta, v svoje gnezdo znova in znova vrača.

Ne, niso najine te hišice. Narišiva si svojo,

kakor gnezdo v drevesu, lepo hiško.

V taki bi bila za zmeraj.