Čaka na čas zrelosti

Še vedno čutim tvoj nasmeh, 

tvoje besede in tišino, 

pogled,  dlani in mehka  usta,

kot prevodnost naboja, ki kliče. 

Odnaša me v brezzračno stanje, 

kjer šteje čas samo utrip, 

od enega do drugega, 

od drugega do enega.

Tja, kjer umetnost je dotik,

ki sproža govor brez glasu,

kjer pogled je brez oči

in čutnost brez razumnosti. 

Hrepenim po tebi, dragi moj.

Po tebi, ki pretrgal si mi dan,

ko dahnil si mi noč kakor poljub, 

skozi roko v pozdrav.

Zbudil željo si, ki bolečine briše.

A vem, vidim šele prvi pogled,

ki skozi vrtinec strasti tankočutne 

v globini hrepeneče čaka.

Ne, na minljive ure in ne dni.

Na dotike, hojo in poti,

ki sledijo centru v večnosti, 

hrepeneče čaka na čas zrelosti.