Brezmejna pot

Prikrade se iz vsemirja

kakor pričakovana, 

a s prividom ovita, 

da postane neznana, 

ko se v trenutku pogleda

ujame v oko pripeta.

To je pogled sonca,

ki razpenja gumbe nemira,

ko privzdigne jih nad oblake 

neznanega kraja in sede 

v prazno naročje srca, ki čaka.

To je pogled lune,

ki prebudi tihe glasove

v skritih votlinah, ko najde 

znan vonj drhteče, pozabljene,

usodno zaznamovane kože.

Ne, to je pogled vesolja,

ki se brezčasno odpira v širino

svetlobe in mraka, ko modro čaka

na usodnost našega koraka.

In mi gledamo kot uročeni,

morda od mraka v zemljo zakopani,

morda od svetlobe oslepljeni,

a širina je brezmejna

in naša pot je samo ena,

tista, ki polni naročje srca, ki čaka.